Novice

kritike in recenzije

Dylda (2019)

Dylda (2019)

Filmski kotiček, 14. december 2019 ― aka Beanpole Viktoria Miroshnichenko in Dylda, Foto: Kino Lorber Slo naslov: Prekla Drugi naslovi: Beanpole Država: Rusija Jezik: ruščina Leto: 2019 Žanri: drama, vojni  Dolžina: 137',  Imdb Režija: Kantemir Balagov Scenarij: Kantemir Balagov, Alexander Terekho Igrajo: Viktoria Miroshnichenko, Vasilisa Perelygina, Andrey Bykov, Igor Shirokov, Konstantin Balakirev, Ksenia Kutepova, Olga Dragunova, Timofey Glazkov Leta 1991 rojeni ruski režiser Kantemir Balagov je že s prvencem Bližina (Tesnota, 2017) napovedal velike stvari, saj je zanj v Cannesu prejel nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov (FIPRESCI). Dve leti kasneje se je na Azurno obalo vrnil s Preklo (Dylda), ki je v sekciji Poseben pogled odnesel nagrado za najboljšo režijo in še eno nagrado združenja kritikov. Kvaliteto njegovega drugega celovečerca je prepoznala tudi žirija nedavno končanega Liffa, ki je filmu podelila vodomca, najpomembnejšo nagrado največjega domačega festivala. Prekla je zgodba postavljena v današnji Sankt Peterburg (nekoč Leningrad), nekaj mesecev po koncu druge svetovne vojne. V mesto, ki je preživelo eno najdaljših in najbolj uničujočih obleganj v sodobni zgodovini. Bolnišnice, polne ranjenih vojakov in civilistov pokajo po šivih. Medicinska sestra Ilja, visoka, suha in bleda ženska (pojasnilo naslova „Prekla“), je v bolnišnico prišla naravnost s prve bojne linije. Po močni eksploziji, v kateri ni bila fizično huje poškodovana se je nekaj premaknilo v njenih možganih. Po tej nesreči se ji je začelo dogajati, da preprosto zmrzne in za nekaj minut nepremično obtiči v mestu. V hipu se ji lahko zgodi, da postane negibna, povsem neobčutljiva za dogajanje okoli nje, nezmožna komunikacije z okolico. Ilja kljub temu dobro skrbi za malega Paško, ki v resnici ni njen otrok, ampak potomec njene najboljše prijateljice Maše. Splet nesrečnih okoliščin pripelje do tragičnega dogodka, ki bo Mašo po njeni vrnitvi s fronte še močneje povezal z Iljo. V času vojne trpi

Narcis v morju všečkov

Kriterij.si, 7. december 2019 ― Narcis v morju všečkov Jan Rozman: MEMEMEME Urednik Sat, 12/07/2019 - 12:04 Narcis v morju všečkov Predstava se je na videz ustavila. Plesalci so se kot v upočasnjenem posnetku gibali po odru. Minuto, dve, nato pet … se ne zgodi skoraj nič. Samo zelene postave so nežno valovale pred belim ozadjem. Pogledoval sem po občinstvu in oprezal za prvo modrikasto svetlobo zaslona, ki bo osvetlila zdolgočasen obraz. Minuta, dve ali pet je danes veliko pozornosti. V prvem delu predstave so jo do zadnje sekunde ugrabili nastopajoči, njihove grimase, ples in besedilna sporočila. Zdaj pa smo bili gledalci pred izbiro. Kateremu FOMO podleči? Ostati s pogledom na odru ali izrabiti trenutek nedogajanja za hiter obrok elektronskih dražljajev? Prva odločitev – ostati s pogledom na odru – je bila vsekakor smiselna. Naslov predstave Jana Rozmana Memememe namreč združuje dva ključna motiva internetnega družabnega življenja: obsedenost z JazJazJazJaz in kulturo mema, pri katerem je za razumevanje sporočila pomembna vsaka podrobnost ali referenca. Plesalci se najprej posvetijo Jazu – iskanju načina, kako se kar najbolj izzivalno in sproščeno spogledovati s kamero mobilnika ali napisati udarno besedilno vrstico. Vendar predstavljanje Jaza na spletu ni zares spontano, saj je treba za uspešno pridobivanje pozornostnih točk – všečkov in delitev – dobro poznati žanrska pravila. Ta niso nikjer zapisana, vendar se uporabniki družabnih omrežij zelo hitro naučijo, da vse fotografije in videi niso enako uspešni. Sproščenost je nagrajena, dokler smeha ne zamenja posmeh. Iskrenost je kul, če ni preveč naivna. Zaljubljenost je prisrčna, kadar se ne zdi obupana, žalost pa je znosnejša s ščepcem (samo)ironije. Nekatere vsebine zato prejmejo več pozitivnih odzivov, druge ostanejo spregledane in jih zakoni družabne evolucije izločijo iz prihodnjih objav. Potrebo po uprizarjanju sebe v vsakdanjem življenju je pred več kot šestdesetimi leti podrobno opisal sociolog Ervin Goffman. Že tradici

»Sem pojem, sem koncept, sem dejavnost, sem živa fraza«

Kriterij.si, 7. december 2019 ― »Sem pojem, sem koncept, sem dejavnost, sem živa fraza« Jan Rozman: MEMEMEME Urednik Sat, 12/07/2019 - 00:10 »Sem pojem, sem koncept, sem dejavnost, sem živa fraza« Kdo je koncept in kdo je odgovor?  Kdo je živa fraza in kdo pojem? Vse to je »meme«. In kaj vse zajema »meme« v »MEMEMEME«? To nam razkrivajo štirje performerji (Peter Frankl, Kaja Janjić, Julija Pečnikar, Daniel Petković) v koreografskem delu Jana Rozmana z naslovom »MEMEMEME«. Plesalci združujejo avtodestruktivne vedenjske vzorce z repeticijami, ki jih kakor spekter impresij projicirajo v zunanji svet. Posledično se memi rojevajo nenehoma. Vedno in povsod. Vsaka gesta in vsak gib v predstavi sta bila del celote. Ta je bila razkrojena na tisoče mikrodelcev in njen čar je bila nesmiselnost. V nekem trenutku ni bilo nikakršne potrebe po smiselnosti. Absolutna nesmiselnost je performerja zapeljala v spontano gibanje, obdano s primesjo emocij, ki so se skupaj s telesi zlivale v eno »dejstvo«. Mi, gledalci, smo bili ključni dejavnik, da smo videno pretvorili – vase. Vsak je to storil na lasten inovativni način, posledično so v nekih trenutkih nastale različne neme impresije. Gib performerjev je bil natančno izdelan; tekel je v obliki toka od enega performerja k drugemu. Pretočnost je gib pripeljala do točke, v kateri so se začele rojevati pestre repeticije. Te se nikoli niso vlekle v skrajnost, ampak so vedno imele omejitve. Čas njihovega trajanja je bil odvisen od posameznega performerja, vendar se dolgotrajno ponavljanje same repeticije ni nikoli zgodilo zavestno. Gibe je bilo mogoče uzreti iz različnih zornih kotov. Neposredno projiciranje na platno (video: Vid Merlak) je omogočalo dogajanje videti drugače, saj se je določen performer lahko naenkrat pojavil na dveh projekcijah naenkrat in njegovo telo je bilo vidno z različnih strani. Videne so bile tudi skrite potankosti, razkriti različni vpogledi v prezentnost performerjev. Med ogledom predstave se mi je pojavilo vprašanje o smislu njihove ob

Memememe mememe meme me m e

Kriterij.si, 7. december 2019 ― Memememe mememe meme me m e Jan Rozman: MEMEMEME Urednik Sat, 12/07/2019 - 00:02 Memememe mememe meme me m e Kdo je jaz in kdo je jazjaz in kdo je me in kdo je meme in kdo je memememe in kdo je me? Sem to jaz, jazjaz ali je to meme, je to mimetičnost sama – če je, se ji moramo aristotelovsko zahvaliti za njeno spoznavno moč ali jo moramo platonovsko izgnati iz države, ker kvari mladino? In kaj, če ne vem? A kdo ve? A kdo zna? Ali nihče ne ve? In smo vsi depresivni in s paničnimi napadi, ki jih samopreskriptivno zdravimo s prokrastinacijo, ko skrolamo po neskončnih internetnih straneh memov. So memi identiteta mladih, milenijcev, če hočete, so memi tako rekoč naša prazna vsebina ali klic na pomoč v vsebinsko praznem svetu, preden najdemo velikega duhovnega guruja, ki nas izvleče iz metafizičnega nihilizma 21. stoletja, v katerem kraljuje cinizem (čudovito manifestiran v internetni meme kulturi)? So memi naša resnična anksioznost ali naš xanax? So memi naš modus operandi? So memi vrhunec ustvarjalnosti naših generacij? So memi naš upor?[1] Ali so memi izraz našega egoističnega ukvarjanja s samimi sabo? Ali so memi kod komunikacije naše generacije? (Kje je Umberto Eco, ko ga rabiš, da ti pove nekaj o kodu …[2]) Ne vem. Niti se mi ne da. Ne da se mi vedeti. Za to nimam koncentracije. Tudi Jan Rozman se ne ukvarja s tem (preveč). In (hvalabogu) ne moralizira. On preprosto posnema. Izbere mimezis kot glavno gonilo/metodo in naredi predstavo, v kateri se pol občinstva pod 35 na glas smeji, druga polovica pa se sprašuje, kaj pravzaprav gledajo in kje je poanta. In kaj pomeni HALP. *HALP*[3] Ampak nazaj k Janu Rozmanu in Kaji Janjić, Danielu Petkoviću, Juliji Pečnikar ter Petru Franklu. Skupini dveh plesalk, performerja s plesnim predznanjem in improvizatorja brez plesnega predznanja. Skupini, ki se na odru gosti s posnemanjem sodobnega metafizičnega nihilizma, začinjenega s samopomilovanjem, ki se izraža v »današnji internetni kulturi«, kjer hkrati cin
še novic